Izola - Patras

NEDELJA, 04.07.2004

Pavla je nekaj dni nazaj povedala, da mora ostati še kak teden v službi. Ni čisto jasno, ali je to posledica vseh prebranih opisov jadranja mimo Otranta, ampak dogovorjena pot v Grčijo je tako postala priložnost za moško jadranje. Prav na hitro sem se dogovoril z Jadranom in s Sandijem, da gremo na jadranje, kot se spodobi. Čeprav sta oba precej pogosto člana regatnih posadk, Sandi doslej na jadrnici še ni bil izven Piranskega zaliva, Jadran pa trdi, da se bi rad naučil kaj novega. Kakorkoli: vso soboto smo porabili za polnjenje barke in poslušanje Borisovih^(*) navodil, v nedeljo okrog 7h pa smo odrinili iz Izole. Vreme je bilo vroče in povsem brezvetrno. Hrvaške vstopne formalnosti smo opravili v Novigradu in nato nadaljevali brez sapice naprej, naprej. Sandi je kot večni^(**) pripravnik za izpit za voditelja čolna dobil nalogo spremljanja vseh svetilnikov in navigacije. Jadran je že začel kazati svoje skrite gospodinjske talente in se lotil pospravljanja. V resnici se nama še ni povsem razkril, ampak ko smo kasneje za nazaj pomislili, kako se je to odvijalo, je očitno, da je Jadran že od samega začetka pognal korenine v kuhinji.

Mirno motoriranje nadaljujemo povsem običajno: istrski kraji v običajnem vrstnem redu, zgodbice, kje je bila kdaj kakšna nevihta in kako je bilo, Brioni, Kamenjak, kje smo kdaj skoraj nasedli, pred temo smo že kakih 5 milj v Kvarnerju, potem gledamo svetilnik na Susku kakih 8 ur, ... Ob 2h zjutraj, ko smo blizu Ilovika, se nam ne ljubi več. Med izogibanjem stotniji bark na bojah prečešemo kanal, da bi našli kakšno prosto bojo, ampak na koncu končamo na sidru.

---

^(*) Čeprav se skoraj v vsaki družbi ob omembi Tinte najde vsaj polovica tistih, ki ga pozna, napišimo še nekaj za tiste redke, ki ga slučajno zaenkrat še ne poznajo. Boris in Karmen sta lastnika Furie. Karmen je predsednica našega kluba, Boris je torej first-lady našega kluba. Furia je Elan 333, ki vedno izgleda tako, kot bi jo Elan postavil v izložbo. V resnici izgleda bolje, saj so garancijska pogajanja med Borisom in Elanom o tem, kako mora izgledati barka, trajala kar nekaj let. Potem, ko sta lani Karmen in Boris med dopustom oddivjala do Krfa in nazaj, smo se za letos dogovorili, da bova Pavla in jaz odšla s Furio v Grčijo, Karmen in Boris pa nazaj.

---

^(**) Tale "večni" sem napisal povsem namenoma. Sandi je čistokrvni Piranež (sicer na začasnem delu v tuji Ljubljani), ki je morje pretežno gledal z obale. Zadnja leta ga vozimo na regate, saj se sam ne more voziti: že nekaj let namreč govori o tem, da bo naredil izpit za voditelja čolnov, pa nič. Z gornjim "večnim pripravnikom" ga bom najbrž tako zbodel, da bo izpit le še vprašanje tega, koliko je treba čakati na Luški kapetaniji.

PONEDELJEK, 05.07.2004

Do 10h nas je vročina že dobro zbudila. Vetra še vedno ni nobenega, zato jo - v duhu moškega jadranja - mahnemo naprej. Glede na motoriranje barko ves čas vodi avtopilot, ki je povsem nova pridobitev na Furji. Vso pot smo že opazovali, da je bil avtopilot nekoliko živčen, zato smo pregedali nastavitve ojačenja in povprečenja, pa ni pomagalo. Nekje ob Dugem otoku pa zaslišimo rahel udarec, potem pa začne barka delati kroge. Prav hitro se je izkazalo, da se je snel drog avtopilota pod palubo. Po praznjenju bokaportov, iskanju orodja in polurnem stiskanju v preozkem podpalubju problem rešimo ob obilnem obkladanju "mojstrov od avtopilota" z besedami, ki niso za objavo - izkazalo se je, da se je odvila kronska matica, kar lahko pomeni le to, da sploh ni bila privita. To pojasnjuje tudi dosedanjo živčnost avtopilota. Od zdaj naprej je odličen.

Do 17h smo v Zaglavu, kjer se ustavimo na črpalki, in nato nadaljujemo še vedno brez vetra. Jadran počasi spoznava, da bi lahko prišli do njegove priljubljene restavracije v zalivu Opat na Kornatu, zato postaja vse boljše volje. Nekaj let nazaj je Jadran doživel celodnevno jadranje, ko je bil tako lačen, da je v vsakem galebu videl jagnje. Rešila ga je restavracija v Opatu in ni čudno, da je po Jadranovem mnenju to najboljša restavračija na Jadranu. Kakorkoli že, misel na hrano nas je nezgrešljivo vodila do zaliva, kjer smo okrog 21h pristali.

TOREK, 06.07.2004

Po odlični večerji in mirni noči odrinemo zgodaj, okrog 7h. Vreme je nespremenjeno: morje kot olje, sonce pripeka. Do sedaj se je vzpostavil že običajni režim na barki. Teak palubo je treba zalivati čimbolj pogosto (Borisovo navodilo) in Jadran je očitno Borisov vohum na barki. Vsak madež Jadran takoj očisti. Jadran je tudi razkril svoj moto: "Bolje, da vama jaz rečem desetkrat, kot da enkrat poslušam Borisa".

Moj načrt je bil sicer, da gremo do Ublija na Lastovu, kar je običajna pot proti zahodni obali Jadrana. Do Otranta je namreč smiselno priti po zahodni obali, ker tam pomaga tok. V vse bolj ozkem Jadranu, se tam pojavljajo tokovi s hitrostjo tudi dveh vozlov, kar sploh ni zanemarljivo. Popoldne, ko smo blizu Hvara, se odločimo, da se ustavimo v Marini Palmižana, da napolnimo rezervoarje z vodo, v resnici pa smo si zaželimo tudi dobro ohlajeno pivo v prijetni senci.

Med srebanjem piva pri sosednji mizi slišimo, da se naročajo na pečenega jagenjčka zvečer. To je dovolj, da Jadrana ne uspeva prepričati, da bi odšli pred večerjo. Ostala dva člana posadke sva vegetarijanca in naju take slasti ne ganejo, ampak Jadranova močna volja opravi svoje.

Po večerji se odločimo, da gremo še na sladoled v mesto Hvar. Razmišljamo tudi, da bi uporabili prevoz z barčicami, ki redno plujejo na liniji Palmižana-Hvar, ampak se nam zdi, da se nam potem ne bi ljubilo nadaljevati plovbe, zato se v mestno gnečo odpravimo kar z našo Furio. Okrog 11h zvečer se vsidrmo sredi gneče in Italijanu s sosedne barke, ki nas z mnogo besedami hoče odgnati, prepustimo dežurstvo; sami se s čolničkom odpravimo na obalo, sprehodimo se okrog zaliva, najdemo primeren sladoled in se čez kako uro vrnemo na barko. V absolutni bonaci se je seveda zgražanje našega soseda izkazalo kot povsem neupravičeno.

Okrog polnoči se torej odpravimo naprej. Glede na dosedanje vreme, ko v štirih dneh nismo videli niti sapice, se odločim, da jo bomo mahnili kar po bližnjici do Cavtata in nato direktno na Krf. Zato imamo vajo iz nočne navigacije v Korčulanskem kanalu. Sandi ima vso noč polne roke dela z ločevanjem svetilnikov od ribičev. Ob zori že vijugamo med otočki vzhodno od Korčule in okrog 7h pristaemo na obali pred hotelom Odisej v Pomeni na Mljetu.

SREDA, 07.07.2004

S Sandijem se nameniva prespati nekaj ur, Jadran pa ravna mnogo bolj modro - namesti se v klimatiziran hotelski bar. Tudi midva s Sandijem po dveh urah poskusov spanja v lastnem soku ugotoviva, da je klima prava stvar. Sredi dneva, okrog 14h se naveličamo posedanja v hotelskem lobiju. Jadranu previdno zamolčim, kaj vse imajo na jedilniku pri Ninetu na drugi strani zaliva, da ne bi imel preveč težav z odhodom. Raje mu povem, da ima Marko na Šipanu odlično ribje mleko. Ob taki motivaciji z odhodom ni veliko težav.

Prvič na celi poti ugasnemo motor. Vetra je toliko, da približno do Sobre prijadramo s povprečno hitrostjo dveh vozlov. Ostanek poti do Šipana spet motoriramo. Na Šipanu se iz čiste lenobe privežemo na bojo pred Markotovo malo gostilno. V resnici smo precej uničeni, saj smo z nekaj pavzami vozili že dobrih 36 ur s skoraj nič spanja in zato nameravamo le pokukati k Marku in preveriti, ali ima ribje mleko, na hitro opraviti z minimalno večerjo in mirno odspati celo noč. V resnici pa se je izkazalo, da smo se precej glasno zabavali do zgodnjih jutranjih ur. Marko nam je skromno ponudil neko lokalno Šipansko vino, češ "poskusite, če bo v redu, sicer pa zamenjamo s kakim znanim vinom". Izkazalo se je, da nam je bilo vino tako všeč, da kar nismo mogli nehati. Marko, ki je na začetku na barki pogrešal znan Borisov smeh, je moral priznati, da smo po glasnosti vsaj dosegli Borisa. Pot nazaj na barko (ki ni daljša od 20m s čolničkom) je velika zabava za sosede (njihova pot na njihovo barko pa je zabava za nas!).

ČETRTEK, 08.07.2004

Ob 5h zjutraj se zbudim in opazim blag burinček v zalivu. Kljub minimalni naspanosti, se čisto potihem odvežem, kar se da potihem dvignem jadra in povsem počasi odplujem. Na veter! Stvar seveda ne zdrži niti do ožine Harpoti, tako da moram že zaradi precej nadležnega Dubrovniškega katamarana prižgati motor. Mimo ostalih Elafitov motoriramo. Okrog poldne se bolj iz trme odločimo za nekajurno guganje v bližini Sv. Andrije. Kje so tisti maestrali, ki znajo pred Dubrovnikom popoldne na čisto navaden dan narediti trimetrske valove?

Motoriranje ob dubrovniški obali nam obudi želje po hladnem pivu na Stradunu. In rečemo si, da gremo na pivo, če nam uspe pristati v stari mestni luki (julija sredi dneva - vročina nam je najbrž tudi malo kisala možgane). Med Dubrovnikom in Lokrumom je zasidrana ogromna turistična križarka in iz nje z več katamarani neprestano vozijo turiste v staro mesto, tako da so se ti katamarani pred valobranom malo čakali. To je seveda le dodatek k običajni gneči rednih linij v vse smeri, ki vozijo iz starega mestnega pristanišča. Mi kar korajžno vplujemo v staro mestno luko in izkaže se, da bi se skoraj uspeli privezati na mali pomol in izginiti iz barke za kako uro. Zadnji hip nas v naših načrtih ustavi luški kapetan, ki kar ni mogel skriti začudenja nad našo noro idejo.

Po neuspelem poskusu pristanka opustimo misel na Stradun, ker se nam ne ljubi sidrati in ker se nam zdi, da mora biti - glede na velikost plavajočega hotela pred mestom - to povsem polno. Enostavno nadaljujemo do Cavtata in tam popoldne pristanemo pred luško kapetanijo. Glede na ležeren dan, ki smo ga imeli, nameravamo urediti vse za odjavo iz Hrvaške že zvečer in oditi v zelo zgodnjih urah. Pa nam pojasnijo, da to pač ne gre tako, da moraš oditi v pol ure po odjavi, da policije in carine to popoldne tako ne bo več, in da moramo počakati do naslednjega dopoldneva.

PETEK, 09.07.2004

Ob 8h zjutraj se odjavimo, čakamo še dobre pol ure na policijo in carino (ki baje pride iz letališča) in potem odplujemo. Še vedno imamo načrt, da gremo naravnost na Krf. Pojavi pa se je blag vetrič, kakih 10 vozlov ga je, ki bi nam pihal skoraj točno v premec, če bi se usmerili na Krf. Očitno nas je gnal na italijansko stran. Razmišljam o tem, da bi šli v Otranto ali pa celo v Santa Maria di Leuca, vendar za ta del Italije nimamo poštenih kart. Nekje sredi Jadrana torej določimo dokončen cilj: Brindisi.

Kmalu po odhodu iz Cavtata imamo vajo človek v morju (Jadran v morju). Sandi, ki je tedaj sam v kokpitu, ima kar nekaj težav z manevrom in od tedaj dalje nikoli ne pusti nikogar samega na palubi. Tudi v idealnih pogojih postane človeška glava v vodi vse prehitro zelo majhna.

Med potjo morda malo preveč upoštevamo Borisova navodila o zalivanju parketa na barki in natočimo nekaj veder vode v bokaporte. Več kot polovico poti tako razprostiramo vso vsebino bokaportov v kokpitu in jo sušimo.

Proti večeru z nami plava gruča kakih 20 delfinov, ki se nočejo nehati igrati s našim premcem. Kasneje jim ne posvečamo več pozornosti. Zelo pa smo presenečeni, ko okrog polnoči spet opazimo jato delfinov, morda celo isto. Ti nam sledijo do približno 10 milj pred Brindisijem, ko se že pošteno dani. Sam doslej delfinov ponoči nisem videl še nikoli (morda zato, ker imam na moji barki luč na vrhu jamborja in jih tudi ne bi mogel videti).

Pred Brindisijem je že tradicionalna gneča velikih ladij. Poleg tega so vpeljali še naravovarstvena območja, ki segajo 6 milj od obale, tako, da smeš legalno v pristanišče le po treh navideznih kanalih. V mesto prdemo okrog 7h in porabimo še skoraj uro za iskanje primernega priveza. Na koncu končamo v marini čisto na koncu zaliva. Spet s Sandijem optimistično želiva prespati dopoldne, Jadran pa je ves svež in gre v mesto.

SOBOTA, 10.07.2004

Ko se s Sandijem zbudiva, poskušava locirati Jadrana. Z mnogo kopenskimi navigacijskimi težavami ga najdeva v neki betuli v družbi treh deklet, ki so na poti iz Sicilije na Krf. Precej debate je o tem, ali jih povabimo z nami na barko, a na koncu ostane pri tem, da mi nimamo zanesljivh načrtov. Celo popldne pohajamo po mestu, si privoščimo kosilo in pozno popoldne nam postane že malce dolgčas, zato se odločimo, da še ta večer odrinemo v Grčijo, ali vsaj do Otranta (kupili smo navigacisjko karto). Izkaže se, da v Marini to ni tako enostavno, ker se recepcija odpre šele zjutraj. Z nekaj iskanja in prepričevanja mornarja le uspemo dobiti dokumente barke nazaj za minimalno ceno. Proti Krfu odplujemo okrog 18h.

NEDELJA, 11.07.2004

Vetra ni. Do dveh zjutraj je glavno opravilo med plovbo le izogibanje velikim ladjam. Promet v Otrantu je impresivno gost. Po drugi uri začne nekaj malega pihati. Sandi in Jadran sama dvigneta jadra; če bi bil veter zares omemben vreden, bi me zagotovo zbudila.

V jutranji zarji zagledamo prvi grški otoček, Othonoi. Zanj v vseh priročnikih piše, da ga je težko opaziti, ker je pogosto v megli. Okrog 8h se zasidramo v mestnem zalivu in se odpravimo k luškemu kapetanu, da bi uredili formalizme. Ta je polno zaposlen z branjem časopisa in nas vpraša, kam gremo. Ko mu povemo, da gremo na Krf, začne pripovedovati, da so oni majhna izpostava, da imajo veliko dela in da je zato najbolje, če se prijavimo v Krfu, ker smo že namenjeni tja. Ker smo bili že zasidrani, si privoščimo počitek, kopanje in kosilo dokler nas iz sidrišča ne prežene prihod trajekta.

Med nadaljevanjem jadranja proti Krfu prvič vidimo Ionski režim poletnega vetra. Do približno poldneva je skoraj mirno, potem pa pihne med 20 in 30 vozli severozahodnika, ki se zvečer umiri. Za Ionsko morje je poleti tak veter takorekoč dnevno pravilo. Bolj ko smo jugovzhodno, prej se veter začne. To popoldne lepo pihne in v nekaj urah obplujemo severno obalo Krfa v lepem močnem vetru. Ko zavijemo v ozek kanal med Krfom in Albanijo, se veter že skoraj poleže. V tem kanalu vidimo precejšnje število grških policijskih in vojaških čolnov, ki najbrž pazijo predvsem na ilegalne imigrante, baje pa se ob albanski obali pojavlja tudi piratstvo in za nekatere charterje je to prepovedano območje..

Po nasvetu iz "nadzornega centra" v Ljubljani (Boris in Karmen), vplujemo v Marino Gouvia nekaj milj severno od mesta Krf. Tam naj bi se bilo možno prijaviti grškim oblastem in urediti vse ostalo. Marina je velika, nova in lepo urejena. Pred vhodom v marino te pričaka mornar v gumonu, ki te vodi do priveznega mesta, kjer mornar seveda pomaga pri privezovanju. Mornar ti takoj ob prihodu izroči tudi paket informativne literature o Marini, ki poleg reklam vsebuje tudi vse potrebne informacije o tem, kje je kaj.

Glede prijave oblastem, nas v recepciji pomirijo, da pač ob nedeljah luškega kapetana ni, in da bomo vse lepo v miru opravili v ponedeljek. Popoldne najamemo rent-a-car, ker moramo naslednji dan po Pavlo na letališče, nameravamo pa tudi na kopenski ogled Krfa. Skrbnik rent-a-car je srbski mladenič, ki se je med vojnimi leti umaknil iz Srbije. Po krajšem lenarjenju se zvečer odpravio na hiter sprehod po mestu, da si ogledamo trajektne in druge povezave, s katerimi naj bi se Jadran in Sandi odpravila domov. Zvečer poskušamo najti pristno domačo taverno, vendar z izborom nimamo prave sreče.

PONEDELJEK, 12.07.2004

Pavla prileti s charterejm iz Brnika že ob 6h zjutraj. Po hitri namestitvi na barko v kavarni najdemo luškega kapetana in uredimo vse formalnosti. Za plovno dovoljenje odštejemo 15 Eur (!), luški kapetan pripravi že tudi vse spremembe crew-liste za naslednje tri dni (Jadranov in Sandijev odhod). Potem se odpravimo na krožno vožnjo po otoku. Ker ne pretiravamo, obvozimo le severovzhodni del. Ogledamo si nekaj obmorskih mestec in nekaj prav lepih zalivov, vmes se vzpnemo tudi na precej visok hrib v notranjosti, kjer si v Taverni Panorama (ki je v lasti Albansko Ruskega para) privoščimo kosilo. Popoldne vrnemo avto in obiščemo nekaj lokalov v bližni marine (tokrat z več sreče), kjer nadaljujemo s spoznavanjem grške hrane, z ouzojem pa sklenemo takorekoč bližnje prijateljstvo.

TOREK, 13.07.2004

Iz Marine Gouiva se odpravimo zjutraj. Prestavimo se le v Sailing club of Corfu, ki je prav sredi mesta Krf tik pod beneško trdnjavo. Naši klubski kolegi, ki so spomladi v tem klubu preživeli nekaj zelo lepih dni v izrazito gostoljubnem okolju članov kluba, so nam naročili, da najdemo Dimitrisa, ga lepo pozdravimo in mu izročimo klubsko zastavo. Po nekaj poskusih iskanja, se izkaže, da je v klubu vsaj deset Dimitrisov in mi ne najdemo pravega. Ker smo privezani sredi mesta, se odpravimo na potep po mestu. Jadran si kupi vozovnico za trajekt v Benetke za ob 6h zjutraj naslednji dan.

SREDA, 14.07.2004

Po jadranovem odhodu, ko je imel nekaj težav z naročenim taxijem, se dopoldne odpravimo naprej. Nimamo posebnih načrtov, le predaleč od Igoumenitse nočemo iti, ker Sandi namerava od tam odpluti s trajektom proti domu. Sama Igoumenitsa je precej neprivlačna trajektna luka, zato se zasidramo dva zaliva nižje v Muertosu. Tam je nekaj zalivov zaščitenih z majhnimi otočki, kjer se barke sidrajo in vežejo na obalo. Znamenitost kraja je jama z vhodom iz morja, ki naj bi bila podobna Zeleni špilji na Budikovcu pri Visu. Mi je nismo videli, ker ves preostanek dneva preživimo zelo dopustniško.

ĆETRTEK, 15.07.2004

Tudi ta dan se nam nikamor ne mudi. Dopoldne se s Sandijem s čolničkom odpraviva v mesto Muertos, da se dogovori o trajektni vozovnici in prevozu s taxijem do Igoumenitse. Med to ekspedicijo vidiva v mestu kar nekaj zanimivih tavern in uporabno obalo. Opoldne se nam na sidrišču pridruži 45 čeveljska italjanska jadrnica, iz katere se vsi razen enega starejšega gospoda takoj odpeljejo s gumonom v mesto. Ker je prav popoldne vrhunec Ionskega severozahodnika, barki sidro popusti, starejši gospod, pa ni znal prav nič ukreniti. Težka barka se seveda nasloni na nas in tudi nam izpuli sidro. Po precej glasnem pregovarjanju se odločimo, da pametnejši popusti, pospravimo sidro, odvežemo vrvi in se odpravimo okrog rta na mestno obalo. Tam preživimo ležerno popoldne v tavernah. Med večerjo v eni od tavern na obali opazimo, da je popustilo sidro sosednji barki, ki se nevarno naslanja na našo Furio. Takorekoč s polnimi usti rešujemo soseda in še nas. Na koncu nam je pomagalo le zategovanje sidra.

PETEK, 16.07.2004

Sandi se poslovi ob 6h zjutraj in tako ostaneva s Pavlo sama. Dopoldne odplujeva na jug, izkoristiva opoldanski veter in okrog 16h prideva do Levkade (otok Levkas, Levkada, Lekkas, Leuko - pisanost oblik grških besed mi je še vedno nepojmljiva). V ozkem kanalu med kopnim in otokom Levkada opravlja funkcijo premakljivega mostu odslužen trajekt (kar bi baje izgradnja pravega mostu izničila davčne olajšave, ki jih imajo grški otoki). V kanalu je edino večje mesto na otoku, Levkas. Donedavno je bilo možno privezovanje bark na obali, lani pa so zgradili veliko marino (iz iste verige kot Marina Gouvia na Krfu). Iz čiste ležernosti se priveževa kar v marini in večer preživela v zanimivem mestecu. V neki knjigarni, ki je sicer bolj spominjala na trafiko, sva kupila odličen peljar, ki je bil zasnovan drugače kot večina: osnova so navtične karte in plani posameznih območij, ki pa so dopoljnjeni s množico zelo dobrih komentarjev (v grščini in angleščini) kar na karti ali ob njej.

SOBOTA, 17.07.2004

Iz marine Levkas odplujeva sredi dneva, ko se je veter že lepo dvignil. Po kanalu in notranjem morju obplujeva številne otoke in se pozno popoldne ustaviva v zalivu Pera Pigadhi na otoku Itaka (Odisejev domač otok). Zaliv je nenaseljen, mali otoček s pomolom pred njim pa je v peljarju označen kot prebivališče ogromnih podgan. Zasidrava se na kakih 10 metrih globine in se z dolgo vrvjo priveževa na obalo, tako da nas prevladujoč veter odnaša stran od obale. V peljarju so opozorila, da utegne biti veter zaradi konfiguracije terena precej močan, in to ponoči tudi čutiva. V prostranem zalivu sta le še dve barki.

NEDELJA, 18.07.2004

Ves dan preživiva v lenarjenju v "podganjem" zalivu. V kristalno čisti vodi naju ponekod motijo le prave kolonije malih rjavih meduz (podobne smo letos večkrat srečevali tudi v Jadranu). Naslednjo noč v zalivu ostaneva sama.

PONEDELJEK, 19.07.2004

Iz zaliva Pera Pagadhi na Itaki greva navsezgodaj. Prvih nekaj ur je pričakovano brezvetrje, kasneje pa veter ojači na dobrih 30 vozlov in edino prijetno jadranje je z vetrom skoraj v krmo. Tako kljub prvotno drugačnim načrtom pot nadaljujeva kar do Zakintosa, kamor prideva okrog 14h. Velik zaliv, ki je trajektna luka in luka za mnoge turistične ladjice (bolje bi jih opisal kot ladje, saj so železne in imajo več kot 50 m). Ob tej uri je zaliv še dokaj prazen, saj so turistične ladje še na poti okrog otoka. S krmo se priveževa na konec vrste že privezanih jadrnic in greva v mesto. V mestu najameva skuter in ko se vrneva k Furiji, je že stisnjena z dvajsetmetrsko lesenjačo, naprej od nje pa so privezane turistične velikaknke. O zapletenosti sidrnih vrvi nočeva razmišljati. Popoldne se s skuterjem odpraviva na ogled južne polovice otoka. Zakinthos je zelo turističen otok in nekaj mestec ob južnem zalivu je tako komercializiranih, da se jih je vredno kar izogniti.

TOREK, 20.07.2004

Vreme je oblačno, prvič odkar smo v Grčiji. Zjutraj počakava, da se velikani blizu nas odpravijo, ker domnevava, da imajo sidrne verige položene prek naše. Naš dvajsetmetrsi sosed ima z dviganjem sidra še največ težav in to počne sredi zaliva kar dobre pol ure. Midva imava srečo in to opraviva brez velikih težav. "Nadzorrni center" iz Ljubljane se že približuje: Boris in Karmen sta že na balkanski turneji, zato morava počasi najti dobro dostopno lokacijo na kopnem, kjer se bomo zamenjali. Odjadrava torej v smeri severovzhod, ker nameravava priti na severno obalo korintskega zaliva. Tokrat je jadranje bolj naporno, ker imava veter, ki je kasneje tudi precej močen, skoraj v premec. Po osmih urah jadranja pristaneva v mestecu Mesolongi na severni obali Patraškega zaliva. Mestece od odprtega zaliva loči kakih pet milj dolg poglobljen kanal, saj so vode tam okrog pecej podobne morju med Benetkami in Monfalconom: globina od nič do dveh metrov. Mesolongi ima v notranjosti tega močvirja majhno absolutno varno globlje jezerce, kamor prideš po omenjenem kanalu. V celem mestu so bile tri jadrnice in nekaj ribičev, tako da je bilo prostora na pretek. Takoj ob prihodu je k barki priplavala ogromna želva, ki se je nekajkrat dvignila na površino. Mesolongi je očitno turistično mestece, kamor ne prihajajo tujci: med vsem pohajkovanjem po mestu ne najdeva sogovornika v angleščini, ampak vse se je seveda mogoče zmeniti tudi z rokami.

SREDA, 21.07.2004

Mesolonghi bi bil lahko dober kraj za menjavo posadke, ampak ker sva nekoliko zgodnja in ker morje v Mesolongiju ni ravno najlepše, se dopoldne odpraviva naprej. Za menjavo si izbereva kar marino v Patrasu, kjer pričakujeva vse udobje potrebno za menjavo: marino z vodo in elektriko, bližina parkirnega mesta, luška kapetanija. Vse to res najdeva v majhni marini, ki je takoj zraven vhoda v ogromno trajektno luko. Po pospravljanju barke in njeni pripravi na Borisovo občutljivost za teak, preživiva večer v velikem mestu.

ČETRTEK, 22.07.2004

Ker Karmen in Boris prihajata kasneje, kot sva pričakovala, greva dopoldne spet na pohod po mestu in si (v veliki vročini in ob Pavlinem negodovanju) ogledava tudi hrib nad mestom s staro trdnjavo. Pozno popoldne počakava Karmen in Borisa v senčnem lokalu zraven marine.

PETEK, 23.07.2004 - TOREK, 27.07.2004

Skupna pot, ki jo opisuje Karmen.

Pot z avtom od Patrasa do Ljubljane je tudi prav zanimiva. Ker se nama je zdelo, da bi si lahko pogledala Korint in Korintski prekop, sva se peljala po južni strani Korintskega zaliva do Korinta in šele tam na Peloponez. Korintski prekop sva zgrešila, pa se nama ni ljubilo več obračati. Zaradi še ene manjše napakice pri branju kažipotov sva se peljala po severnem delu Atenske obvoznice, mimo bodoče olimpijske vasi, potem pa skozi Termopile in nato v notranjost Grčije, kjer sva se ustavila v Meteori. Pokrajina in arhitektura na skalah čepečih samostanov sta res vredna ogleda. Ustavila sva se še v Kastoriji, vendar sva se na hitro odločila, da se še isti večer odpeljeva do Ohrida. Grško-Albansko-Makedonska meja in vsa njena okolica je ponoči zanimivo, celo morda rahlo strašljivo doživetje. Na Ohridu sva ostala ves dan, naslednji dan sva preživela cesto od Skopja do Niša. Hotela sva se ustaviti v Beogradu, pa je bilo vreme tako deževno, da bi bil sprehod po mestu neprijeten, zato sva kar potegnila do Ljubljane.

Sklep: jadranje po Grčiji je bilo bistveno bolj prijetno od običajnega jadranja po Hrvaški:

• razen v Zakinthosu so bili vsi kraji, kamor smo prišli, prej prazni, kot zasedeni.
• nikjer v mestnih pristaniščih nam niso zaračunavali nobenih priveznin, kaj šele kakih pristojbin za sidranje
• veter je po Ionskih otokih poleti izjemno predvidljiv: po mirnem jutru in dopoldnevu se dvigne močen popoldanski severozahodnik
• hrana, restavracije, trgovine in vse ostalo (marine, plovno dovoljenje, ...) je poceni
• nismo našli niti enega negostoljubnega domačina