Patras - Cavtat

ČETRTEK, 22.07.2004

Malo po 17:00 uri po grškem času sva z Borisom po nekajdnevnem potepanju po Balkanu, parkirala v marini Patras in poiskala Pavlo, Roberta in našo Furio. Izmenjava prvih informacij je v klimatiziranem okolju najbližjega bara na obali ob hladni pijači potekala v počasnem, grškem stilu, v katerega smo, nevedni turisti, zelo hitro zdrsnili takoj po prestopu grške meje. Šele pozno zvečer smo si, predvsem zaradi neustavljive želje po hrani, zaželi premika iz prijetnega okolja ter se odpravili na sprehod po mestu, ki je tretje največje v Grčiji in glavno pristanišče za ladje namenjene v Italijo in na Ionske otoke. Mesto je ime dobilo po kralju Patreasu, ki je vladal v Ahaji pred 3100 leti in se lahko pohvali z bogato zgodovino in številnimi spomeniki. Mi smo se usmerili predvsem v iskanje najbližje in najboljše gostilnice z morskimi specialitetami in s pomočjo grških bogov in lokalnih prebivalcev smo pristali v restavraciji ob eni izmed glavnih avenij, kjer smo si privoščili ocvrte gambere, grško solato, in še nekaj predjedi ter kirnjo na žaru, vse skupaj dobro zalito z lokalnim vinom, za spodobno ceno 68 Eurov. Tragedija z golobjim kakcem na krožniku nam ni vzela poguma in smo jo sprejeli kot del grške folkore in znamenje, da nas nekdo "od zgoraj" pazljivo spremlja.

PETEK, 23.07.2004

Zjutraj smo se v marini poslovili od angleških jadralcev, s katerimi sta Pavla in Robert navezala že kar dobrososedske odnose in odmotorirali proti Korintskemu zalivu. Angleška On in Ona, že v zrelih letih, že nekaj let preživljata toplo polovico leta na jadrnici v grških vodah, mrzle zime pa v varnem in toplem zavetju domačega ognjišča. V naslednjih letih bosta morda zaplula tudi v Jadransko morje, vendar se jima nikamor ne mudi. Jadralske cilje si postavljata v prvi vrsti glede na veter, ki trenutno piha. Kakšno naporno orcanje tako ne pride v poštev. Marina v Patrasu je njuno priljubljeno postajališče tudi zato, ker sta v preteklih letih za tridneven privez plačala le ceno enodnevnega priveza. Letos v marini Patras ponujajo le dva dni za ceno enega, potrebno je torej pohiteti, kdo ve, kako bo drugo leto. Kljub grozečim spremembam so cene marin v Grčiji, zlasti v primerjavi s Hrvaško, še vedno zelo konkurenčne.

S Furio smo se usmerili proti prehodu pod novim mostom, ki povezuje celino s Peloponezom, med Riom in Antiriom. Most še ni dokončan, predvidoma ga bodo odprli v decembru letošnjega leta, že sedaj pa se kaže v veličastni podobi. Gradijo ga na najožjem delu Korintskega zaliva, kjer je morje globoko 65 metrov, morsko dno zelo nestabilno, in kjer je velika seizmična aktivnost. Za premostitev 2500 metrov morske ožine so izbrali konstrukcijo s 2252 metrov visečega mostu na štirih stebrih in z dvema dostopnima viaduktoma. Most bo največji viseči most na svetu. Več informacij o mostu si lahko ogledate na spletni strani http://www.gefyra.gr/English.

5 milj pred prehodom pod mostom se morajo tudi manjša plovila obvezno javiti Rio Control Centru na kanalu 14 in posredovati podatke o vrsti plovila, LOA, največji ugrez in največjo višino in zaprositi za dovoljenje za prehod. Končno dovoljenje z navodili za prehod dobi plovilo po ponovnem javljanju 2 milji pred mostom. Mi smo imeli srečo, saj ta dan v Korintskem kanalu ni pihal običajen vzhodnik, ki doseže v popoldanskem času 4 do 5 Boforjev in vzdigne za jadranje v orco kar neugodne valove. Skoraj v bonaci smo si ob zadovoljnem brnenju motorja v miru ogledovali res presunljiv gradbeni dosežek in ga ob tem nehote primerjali s slovenskim ponosom – viaduktom v Črnem kalu.

Zgodaj popoldne smo zavili v zaliv na otoku Trizonija. Otok Trizonija je skoraj kultni otok jadralcev, ki v Mediteranu preživijo kakšen mesec ali leto več od naših običajnih dopustniških tednov. Otok leži blizu severne obale Korintskega zaliva in ponuja še nepokvarjen grški šarm. Nedokončana marina na pomolih nudi varno zavetje številnim jadrnicam, vendar smo tudi za Furio še našli prostorček ob pomolu in se privezali na bok. V zalivu je bilo vse mirno in tiho in večina bark je delovala zapuščenih. Le na redkih se je kazala kakšna sled življenja. Sonce je vroče pripekalo, voda v zalivu pa ni bila najbolj primerna za kopanje. V splošnem, vsaj v mestih v Grčiji, morje ni tako čisto, kot bi pričakovali ali si želeli. Pavlo smo poslali v izvidnico na obalo in kmalu se je vrnila s spodbudnimi novicami. Takoj za vogalom je odkrila kar nekaj gostilnic z globoko senco in peščeno plažo v bližini. Leden ouzo nas je osvežil in nam odprl apetit, ki pa smo ga hitro potolažili z nekaj odličnimi in poceni grškimi mezedami. Po kopanju in počitku smo bili hitro pripravljeni za nadaljevanje prigrizka in v eni izned treh tavern, ki so se proti večeru presenetljivo hitro napolnile z gosti z otoka in s celine, smo uživali ob res dobri in raznovrstni, predvsem pa poceni grški hrani. Za zaključek večera smo si ob ouzu in kavi privoščili še spremljanje televizijskega programa o jadranju na ogromnem ekranu pred eno izmed tavern. Reportaža je poročala ravno o dveh regatah v Piranskem zalivu. Ko je Paris, lastnik taverne, izvedel, da smo Slovenci, nam je hitel pripovedovati, da pozna Zahoviča in pa jadralca Bojana, s katerim sta se spoprijateljila lani, ko je pri njemu preživel kar nekaj večerov, ob ouzu seveda.. Kmalu smo s pomočjo opisa Bojanovega podolgovatega psa ugotovili, da je naš skupni znanec z jadrnice Dorothy in Paris nas je takoj brezplačno pogostil s kavo in nam naročil pozdrave za Dorothy. Dorothy sprejmi torej pozdrave od Parisa in hvala za kavo!

SOBOTA, 24.07.2004

Naslednji dan je minil v pravem dopustniškem vzdušju. Po kratki vožnji do prvega bližnjega otočka, kjer smo se zasidrali, smo se prepustili hrani in pijači, tarokiranju in kopanju, približno v tem vrstem redu. Šele grozeča nevihta nas je pozno popoldne pregnala spet v varno zavetje Trizonije, kjer smo se privezali na bok trenutno zapuščene jadrnice in počakali, da je nevihtica odbrzela mimo. Večer je minil v že znanem okolju grških tavernic na otoku in počasi smo pričenjali razumeti, zakaj se nekaterim jadralcem »zgodi« Trizonija in zato tam čakajo kar nekaj polnih lun na najbolj ugodne pogoje za odplutje.

NEDELJA, 25.07.2004

Mi smo se kljub vsemu prisilili, da smo odpluli iz tega začaranega otoka proti vzhodu, v globino Korintskega zaliva. Vetra še vedno ni bilo pravega in odmotorirali smo proti mestecu Eratenei, ki smo si ga cilj ga izbrali popolnoma naključno v trenutku naveličanosti vožnje z motorjem. Pristali smo na glavnem pomolu v mestecu, ki je tipično letoviško mestece z lepo peščeno plažo in veliko lokalčki na obali. Po kosilu, za katerega nam je dala navdih prodajalka rib ob sosednji ribiški ladjici, smo se preselili v senco enega izmed lokalov na plaži in tam s pomočjo ouza in občasnih skokov v toplo morje preživeli vroče popoldanske urice. Večer je potekal po že znanem scenariju v eni izmed tavern, ki v Grčiji oživijo šele po 22.00 uri, ko pravi Grki šele prav zaživijo.

PONEDELJEK, 26.07.2004

Zjutraj smo po sladkem zajtrku z baklavami in kadajfom odpluli, ne da bi kdorkoli zahteval plačilo za varen privez, ki so nam ga nudili v centru mesta. Kdaj ste kaj takega nazadnje doživeli na Hrvaškem? In kdaj ste nazadnje videli obalno mesto sredi poletja, kjer sta na mestnem pomolu prenočili le dve jadrnici?

Čeprav nas je mikalo, da bi pot nadaljevali proti vzhodu in zapluli skozi Korintski kanal, smo se obrnil na zahod. Furia se je pričela vračati proti domu, kar nas ni preveč razveselilo. Vetra ponovno ni bilo kaj dosti in tako smo motorirali proti Patrasu. Popoldan se je končno le dvignil vzhodnik do 28 vozlov in z vetrom v krmo smo ponovili proceduro prehoda pod mostom Rio – Antirio in se popoldne privezali v marini Patras. Zvečer smo se še zadnjič zapeljali skozi Patras, si izbrali letoviško mestece na zahodni obali patraškega zaliva za poslednjo skupno večerjo in se od Pavle in Roberta poslovili ob gamberih, hobotnici v solati, grški solati, sardelicah, hand – made gobovi in sirovi piti ter dveh buteljkah še kar pitnega vina. Letos žal v Grčiji nismo imeli prave sreče z vini in lahko bi se strinjali z mnenjem v vodiču Lonely planet, da so grška vina, glede na vse napake, ki jih Grki delejo v proizvodnji, še presenetljivo dobra, zlasti po zaslugi dobrih klimatskih pogojev za rast vinske trte. Kljub vsemu, je dobro vino v Grčiji prej izjema kot pravilo.

TOREK, 27.07.2004

Ostala sva sama z Borisom. Pavla in Robert sta se z avtom odpeljala po poti balkanske odisejade, midva z Borisem pa sva potem, ko sva na pomolu našla Grka z rdečo kapo, ki je s cisterno pripeljal gorivo do naše Furie, odplula na jugovzhod v dokaj oblačnem, deževnem vremenu in se usmerila proti 40 milj oddaljenemu Kylliniju. Večino poti sva prejadrala v južnem in jugozahodnem vetru do 4 boforov in proti večeru pristala v nelepem trajektnem pristanišču, ki je eno izmed glavnih pristanišč za povezavo Peloponeza z Ionskimi otoki. Potem, ko nas je po pristanku postavna uniformirana luška kapitanica prijazno povabila, da jo obiščeva v njenem uradu, sva se odpravila v mesto, obiskala kapitanico in plačala 9 evrov luške pristojbine, napolnila zaloge hrane in pijače in si privoščila tipično grško večerjico – hobotnica, souvlaki, bučke, melancane in grško solato.

SREDA, 28.07.2004

Zjutraj sva odplula še preden se je dvignil veter in 18 milj do otoka Zakinthosa sva premotorirala do 12.00. Tako sva še dobila varen privez na krmo v mestu Zakinthos, imela pa sve tudi še dovolj časa, da sva najela rent–a–car in se odpeljala na potepanje po otoku. Seveda sva si ogledala glavno mesto Zakinthos, ki je bilo kot večina mest v Ionskem otočju skoraj v celoti porušeno v potresu 1953, uspeli pa so ga vsaj približno obnoviti v originalnem slogu, za katerega je bilo značilno ogromno arkad. Odpeljala sva se tudi do slavne plaže v zalivu želv, kjer so nekoč gnezdile danes zaščitene želve Carreta Carreta, danes pa je ta del obale podoben Las Vegasu – praktično do plaže segajo bari, lokalčki, fast foodi in hotelčki, na plaži pa namesto želv lahko opazuješ prav po britansko rožnato zapečene Skandinavce in Angleže. Želv tu seveda že dolgo ni več. Le manjši del zaliva je delno in še manjši del popolnoma zaščiten kot naravni rezervat za gnezdišče želv. Le upamo lahko, da bo to dovolj, da bi preprečili njihovo izumrtje.

Z avtomobilom sva nadaljevala vožnjo ob divji zahodni obali otoka, kjer se prepletajo divje pečine in čudoviti majhni zalivi, morje pa odpira nezakrit pogled vse do osrčja Mediterana. Za večerjo sva pristala v ribiški vasici na vzhodnem delu otoka in si privoščila orado na žaru za ceno, ki niti približno ne dosega hrvaških povprečij.

ČETRTEK, 29.07.2004

Zjutraj sva v bližnjem Šparu obnovila zaloge hrane, oddala avto in nekoliko kasneje, kot sva nameravala, ob 10.00, odplula. Napovedanih je bilo 5 do 6 Bf severozahodnika, kar nama ni bilo najbolj ugodno, saj je bil najin cilj zaliv Argostoli na otoku Kefalonija, približno v smeri v veter. Začetek je bil obetaven in v 18 vozlih in v zavetrju Zakintosha sva še kar lepo orcala proti cilju. Okrog 14.00, ko sva prišla v prehod med Zakinthosom in Kefalonijo se je veter tudi že okrepil na 26 vozlov, morje se je kar lepo naredilo in val je narasel na dva do tri metre. Za orcanje je bilo že kar preveč, zato sva nekoliko popravila smer in zavila v zavetrje Kefalonije do prvega bližnjega kolikor toliko varnega pristanišča Porosa. Mestece je trajektno pristanišče in ne nudi kaj posebenga turističnega doživetja, midva pa sva mu bila hvaležna za varen privez na krmo, vodo in najboljšo tavernico na najini poti, saj po napornem jadranju in pristanku ob 18:00 za kaj več tako ali tako nisva bila sposobna. Noč je kljub žvižganju vetra v jamboru minila mirno in sidro je dobro držalo.

PETEK, 30.07.2004

Zjutraj sva zgodaj vstala in takoj po kavi odrinila na pot. Napoved na radio Olimpia ponovno ni bila ugodna – 6 do 7 Bf NW, torej ponovna orca v močnem vetru. Zjutraj sva jadrala v še kar sprejemljivih pogojih, okrog poldneva pa so se veter in valovi začeli ponovno dvigati. Želela sva pristati v »zalivu podgan« na Itaki, tako so ga poimenovali številni jadralci, med njimi tudi Pavla in Robert, ki so poročali o številnih, rejenih podganah na otoku, čeprav resnih dokazov menda ni, vendar sva zaliv nekako zgrešila in se zapeljala mimo. Da bi se vrnila nazaj in zapravila težo pridobljene milje nama ni padlo na pamet, zato sva si izbrala nov cilj na severu otoka Itaka. Ob 13:00 sva za malico pristala v zalivčku na vzhodni obali Itake, tudi zato, da bi preverila kobilico in propeler, ker sva ob imela ob odhodu s Kefalonije v močnem vetru nekaj težav in sva se za trenutek zadela v verigo sosednje jadrnice. Vse je bilo sicer v redu in ko sva ob 14:00 odplula, sva bila prepričana, da bova štiri milje proti vetru do večera že nekako preorcala. Vendar se ni izšlo. Veter se je v tem času skladno z napovedmi res okrepil in je pihal povprečno s 30 vozli. Vala je bilo kljub zaveterju otoka kar dovolj in z orcanjem sva napredovala po polževo. Pred nama se je po dveh miljah odpiral vhod v velik in 4 milje globok zaliv Vathy, ki je izgledal varen za severozahodnik in je vodil do glavnega mesta Itake Vathy. Izmučena in naveličana jadranja sva ponovno spremenila cilj in zavila v zaliv v upanju, da bova našla varen in miren privez. Že takoj po vhodu v zaliv sva ugotovila, da je bila najina odločitev zelo vprašljiva. Zaliv je bil obdan z visokimi in strmimi gorami preko katerih se je veter le še bolj zaganjal in dobival še dodaten pospeške. Valovi res niso bili tako visoki, zato pa se je veter okrepil na 38 vozlov na bok in v takih razmerah sva na košček genove odbrzela mimo Vathya proti koncu zaliva, kjer se je veter le nekoliko umiril na 20 vozlov in nama omogočil sidranje v velikem, lepem zalivu, kjer smo noč preživeli le v družbi večjega gliserja. Sidro je po drugem poskusu sidranja dobro prijelo in tako sem imela čas, da si preberem informacije v grškem pomorskem vodiču, v katerem sem izvedela, da je ta zaliv znan po najmočnejšem vetru v Ionskem morju, sploh v razmerah, ko piha severozahodnik, ki pa je itak prevladujoč veter v tem letnem času. Glavno mesto Itake Vathy je direktno izpostavljeno temu vetru in z izjemo enega sidrišča pravzaprav nima zavarovanih pristanišč. Na koncu sem bila še hvaležna Borisu, ki je bil izjemoma zadolžen za navigacijo, da je zgrešil vhod v pristanišče, saj sva noč preživela gotovo bolj v miru, kot bi jo na prenapolnjenem sidrišču v Vathyu, kot sva lahko videla od daleč naslednje jutro.

SOBOTA, 31.07.2004

Vremenska napoved je ponovno obetala 5 do 6 Boforov severozahodnika. Spominjala sve se Pavle, ki nama je zatrjevala, da je napoved v Ionskem otočju vedno ista - boreio, boreioditiko, Tessera, topika Pende, Kali, ali po naše veter severni, severno – zahodni, 4, lokalno 5 (seveda boforov). No, midva takšne napovedi še nisva imela in začela sva dvomiti, da bova ob sedanjem vremenu sploh pravočasno zaplula v domače pristanišče, saj sva napredovala počasneje, kot sva si želela, in z veliko več naporov.

Odplula sva ponovno okrog 6:00 zjutraj, odločena, da v bolj ugodnih razmerah zjutraj prideva čim višje. Na izhodu iz zaliva, očitno prave mišolovke, nas je ponovno pričakal veter do 30 vozlov, vendar je na najino srečo, čim sva se oddaljila od obale popustil in končno sva uživala v pravem dopustniškem jadranju, saj sva plula nekoliko bolj na vzhod, proti Levkasu in je bil kot jadranja glede na veter bolj ugoden. Kmalu sva se približala vhodu v Levkaški kanal, ki loči celino od otoka Levkas. Pred vhodom v kanal na južni strani je čudovita pokrajina, s številnimi zelenimi otočki, med drugim tudi s privatnim otočkom Scorpion, v lasti Onasisov, na katerem sicer ni dovoljeno pristati. Vhod v kanal je z južne strani dobro viden in označen, s severa pa je vhod brez GPS navigacije težje zadeti. Kanal je širok 20 do 25 metrov in globok 4 do 5 metrov, tako da plovba skozi za jadrnice naših dimenzij ni problematična. V mestu Levkas je na razpolago dovolj privezov, v samem mestu ali pa v lepi in dobro opremljeni marini. Mestece je bilo po potresu obnovljeno, kljub temu ima še poseben šarm in nam omogoča, da začutimo njegov specifičen življenski utrip, saj je imel otok nekoliko drugačno zgodovino, kot večina Ionskih otokov. Na otoku je vladala revščina in še sedaj je večina hiš od prvega nadstropja višje lesenih in obitih s pločevino.

NEDELJA, 01.08.2004

Zjutraj sva želela dokaj zgodaj ujeti odpiranje mostu, ki na severu zapira vhod v Levkaški kanal. Pravzaprav ne gre za pravi most ampak bolj za velik trejekt, ki se obrača na najožjem mestu v kanalu in odpira in zapira prehod za barke. Ob 8:00 sva zaplula mimo trajekta-mostu v plitko morje severno od otoka Levkas in se usmerila proti Pargi. Vetra kar naenkrat ni bilo več in ni nama preostalo drugega, kakor, da prižgeva motor.

Po 30 miljah sva se zgodaj popoldne privezala v Pargi na krmo na napol dograjeni valobran nasproti stare beneške trdnjave, saj je bil pomol že popolnoma zaseden s čarter jadrnicami. Privez je bil kljub vsemu varen in preživela sva pravo dopustniško popoldne, ki sva ga izpopolnila z lahko večerjo in mirno nočjo.

PONEDELJEK, 02.08.2004

Ponovno sva bila po zajtrku prisiljena prižgati motor, saj vetra ni hotelo biti. Letošnje jadranje je bilo očitno obsojeno na ekstreme – ali nič vetra ali pa veter s 6 do 7, občasno 8 Bofori moči. Vmesnega stanja skoraj nisva doživela. Odmotorirala sva do Krfa, v marini Gouvia dotočila gorivo in se po 40 miljah zasidrala v zalivu Agni. V tem zalivu sva lani izredno dobro jedla, saj je znan po treh tavernah s tipično grško hrano. Letos se lanskoletna zgodba ni ponovila in večerja je mejila na katastrofo, saj je bilo očitno, da je povpraševanje preseglo sposobnosti ponudbe in so se tavernice preusmerile v množični turizem. Temu primerno je tudi kakovost ponudbe žal padla.

Večer sva preživela v razglabljanju o jutrišnjem prehodu Otranta. Vremenska napoved na radio Olimpia je bila ugodna – severozahodnik do 3 Boforov in morje do 3. V takih razmerah sva se upala načrtovati plovbo direktno do Cavtata.

TOREK, 03.08.2004

Noč je minila mirno in ob 6:00 sva odplula proti Jadranu. Vetra ni bilo in motorirala sva proti severni obali Krfa, zavila na zahod in plula mimo visoke in strme albanske obale. Okrog 11:00 sva bila mimo serpentin na albanski obali, ki so nama lani povzročale sive lase, saj z orcanjem proti severozahodniku nikakor nisva mogla mimo njih. Letos je ta del minil brez težav. Ponovno so nas spremljali delfini, ki so se igrali ob naši špici in prepričana sem bila, da je to dobro znamnje za prehod preko zloglasnega Otranta. Popoldanske vremenske napovedi pa niso obetale nič dobrega. Metal Miki na kanalu 68 je pričel z opozorili za nevihte in močan veter do 8 Bf v južnem Jadranu in v Otrantu. Radio Olimpia je napovedoval samo dež in tolažila sem se, da imajo Grki tokrat bolj prav. Z Borisem sva tehtala kaj naj narediva, ali naj se usmeriva proti Brindisiju ali naj nadaljujeva proti Cavtatu. Ker za naslednje dni ni bilo predvidenega prav nič izboljšanja, sva se odločila da prečiva do Cavtata v enem plovu. Pozno popoldne sva zaplula mimo manjše želvice, ki se je leno sončila na površini morja. Proti večeru se je zaslišalo grmenje in kmalu so se pokazali bliski, ki so parali nebo. Kaj hitro se je znočilo, noč pa so razvsvetljevali bliski strel, ki so se pojavljali povsod okrog nas – pred nami, na levem in na desnem boku. Kamorkoli bi zavila, bi zajadrala v nevihto. Šla sva torej naravnost v kurzu proti Cavtatu. Grmenje in bliskanje se je približalo. Vetra sicer ni bilo prav močnega in motor je brnel v noč, medtem, ko je avtopilot usmerjal Furio proti hrvaški obali. Zaskrbljena sva opazovala močne bliske, ki so se nama vedno bolj bližali. Kaj bo, če strela zadene v jambor? Za vsak slučaj sva ročni GPS izključila iz električnega napajanja, da bi nama ostal vsaj en navigacijski inštrument. V daljavi sva videla ribiške barke, ki so nemoteno lovile vsaj 70 milj od obale, občasno naju je prehitela potniška ali tovorna ladja. Klub vsemu tudi sredi morja nisi sam! Okrog 1:00 ponoči naju je zajela nevihta. K sreči naju je le oplazila z repom in razen nekaj vetra, valov in strel v bližini ni bilo hujšega. Kmalu nato se je nebo razjasnilo in okrog 3:00 se je prikazala celo luna. Jadranje je takoj postalo veliko bolj prijazno in priložnost za kratek spanec sva z veseljem izkoristila. Najprej za slabi dve urici Boris in takrat sem jaz dremala za krmilom, nato pa sve se zamenjala in kaj je delal Boris ta čas, ko sem jaz spala, niti približno ne vem.

Ob 7:00 sva si v svežem jutru privoščila jutranjo kavo in z veliko več optimizma odštevala manjkajoče milje do Cavtata. Ob 14:00 sva po 198 miljah pristala na carinskem pomolu v Cavtatu, opravila carinske formalnosti, se presidrala v zaliv na severni strani cavtatske luke in prespala ostanek dneva. Glavni del najine poti je bil za nama in počutila sva se že skoraj doma. Preostanek plovbe do Izole bo res samo še pravo dopustniško jadranje. Misli pa nama že uhajajo na naslednje leto – kam in kako naprej. Jadransko morje je postalo preveč utesnjeno in valovi Mediterana preko Otrantskih vrat vedno bolj vabijo v svoje okrilje.